Nekaj o Planini pri Sevnici danes

 

Planina pri Sevnici je poleg Kozjega osrednje naselje Kozjanskega, na skrajnem jugu občine Šentjur. Leži na severovzhodnem robu Posavskega hribovja, pod severnim vznožjem Bohorja (1023 m) ter zahodno od Lisce (947 m), na lepi razvodni planoti, ki je presečišče poti proti Šentjurju pri Celju, Rimskim Toplicam, Sevnici in Kozju. Sam kraj Planina pri Sevnici, ki ga oblikuje tržna ulica, ki se proti gradu in cerkvi lijakasto širi, je središče Krajevne skupnosti Planina pri Sevnici. Le to sestavlja 17 vasi in zaselkov, ki so po obliki najpogosteje raztresene, le manjši del je gručastih. Planina pri Sevnici je pretežno kmetijsko področje, vendar je čistih kmetij le še malo, večinoma je vsaj eden član družine zaposlen na Planini pri Sevnici, v Šentjurju, Celju ali drugod. Daleč največje podjetje na Planini je Tajfun, kjer izdelujejo kmetijske in gozdarske stroje. Na Planini pri Sevnici je osnovna šola, zdravstveni dom, oddelek vrtca, pošta, bankomat, trgovina, dva manjša gostinska lokala, pekarna, gasilski dom...

 

Število prebivalcev po vaseh in zaselkih:

 

KS Planina pri Sevnici		1546
Brdo		81
Doropolje		179
Golobinjek pri Planini		41
Hrušovje		20
Loke pri Planini		102
Planina pri Sevnici		389
Planinska vas		84
Planinski Vrh		62
Podlog pod Bohorjem		72
Podpeč nad Marofom		22
Podpeč pri Šentvidu		56
Podvine		72
Prapretno		81
Šentvid pri Planini		126
Vejice		20
Tajhte		63
Visoče		76

Vir: Centralni register prebivalcev Republike Slovenije. Stanje na dan 5. 8. 2016

 

Ekološki otoki

• Planina pri Sevnici - pri avtobusnem postajališču
• Planina pri Sevnici - pri  škarpi nasproti pošte
• Planinska vas - pri avtobusnem postajališču
• Šentvid pri Planini - nasproti gostišča
• Tajhte - pri avtobusnem postajališču
• Visoče - križišče Prapretno - Visoče
• Planinski vrh - pri avtobusni postaji
• Loke pri Planini - pri avtobusni postaji
• EKOLOŠKI  OTOKI NISO NAMENJENI ZA ODLAGANJU KOSOVNIH ODPADKOV IN ODPADKOV, KI NE SODIJO TJA

Planina pri Sevnici skozi čas

Trg Planina

 

Imena gradu in trga Planina so se v zgodovini nenehno spreminjala. Verjetno je bilo nemško ime Planine - Montpreis izpeljanka iz latinskega oziroma starega romanskega imena, ki se je nato ohranilo v nemški obliki (Montparies, Montparis, Montpreis).

Planina se prvič omenja leta 1190 kot vinogradna vas, leta 1345 kot trg, leta 1588 pa kot trg z obzidjem. Leta 1494 so Planino opustošili Turki. Leta 1646 je kuga na Planini in njeni ozji okolici zahtevala mnogo žrtev. V spomin na ta dogodek so postavili kamniti steber v Visočah - Kužno znamenje. V letih 1515, 1573, 1635, in 1790 so bili na Planini večji oziroma manjši kmečki upori. Požari so trg večkrat uničili, zadnji večji požar je bil leta 1944.

S Planine je tudi znana glasbena pedagoginja in operna ter koncertna pevka Jeanetta Foedransberg (1885-1965) ter Ana Wambrechtsammer (1897-1933), nemška pisateljica slovenskega porekla, ki je pokopana na Planini in ima spominsko ploščo na rojstni hiši v trgu Planina. 

 

Grad Planina

 

Planinski grad lezi na 33 metrov visokem strmem skalnatem grebenu nad trgom. Graditi so ga začeli v 10. ali 11. stoletju, dogradili pa so ga verjetno v 12. stoletju. Prvič ga omenjajo listine leta 1190, ko so bili njegovi lastniki Krški škofje oziroma Vitezi Planinski. V 13. stoletju so bili lastniki gradu Ostrovrharji (1249), v 14. stoletju pa Celjski grofje (1345-1456). Nato je grad prešel v last raznim deželnim knezom in najemnikom, med katerimi so bili najbolj znani Mosconi (1588-1768) in Protazi (1823). Leta 1884 so gradu sneli streho in je tako postal razvalina ter se je kot tak deloma ohranil vse do danes.

Večkrat so ga prezidali in dozidali. Jedro gradu je romansko (del severne, vzhodna in zahodna stran), južna stena pa je gotska. Na severni steni je mogoče opaziti zanimivo zidavo v obliki ribje kosti, značilno za antiko oziroma rano romaniko. Grad je bil grajen kot podolžno oblikovano poslopje - palacij z velikimi kletmi, v dveh nadstropjih in velikimi podstrešnimi prostori. Na zahodnem delu, ob vhodu, je stal visok okrogel stolp, na severu, 100 m vstran, pa je bil se en stolp, ki je ščitil staro dovozno cesto na grad. Obzidje je varovalo grad na zahodni, severni in vzhodni strani.

 

Sakralni spomeniki na Planini

 

Najpomembnejši sakralni spomeniki so:

• Cerkev Sv. Marjete na Planini pri Sevnici, sezidana leta 1357 v gotskem slogu, del cerkve dozidan in prezidan kasneje.
• Cerkev Sv. Vida v Šentvidu, sezidana leta 1452 v gotskem slogu, dozidana deloma v 18. stoletju.
• Cerkev Sv. Križa na Svetem Križu, zgrajena leta 1585 na vzpetini vzhodno od Planine pri Sevnici, kjer je nekoč stal križ kot spomin na padle domačine v bojih s Turki leta 1474.
• Cerkev Sv. Miklavža v Planinski vasi, izvira iz 15. stoletja, prvič je omenjena leta 1536, dozidana v 18. in 19. stoletju.
• Marijina kapela v Podlogu, cerkvica v novogotskem slogu, zgrajena leta 1869.
• Kapelice križevega pota, 12 kapelic, pozidanih leta 1801, krasijo jih slike Antona Pavliča iz Buč, vodijo do cerkve Sv. Križa, na vrhu pod cerkvijo stoji kapela s kalvarijo - s tremi križi, kapelice so bile obnovljene leta 1991.
• Pranger (sramotilni steber) sredi trga na Planini pri Sevnici (danes stoji kopija), simbol trškega življenja, na pranger so priklenili tistega, ki se je pregrešil zoper poštenost pri prodaji ali zaradi drugih prekrškov.
• Kužno znamenje v Visočah, 2 km zahodno od Planine, spomenik pozidan kot kapelica s štirimi lesenimi križi kot spomin na kugo iz leta 1664.

Posebnosti arhitekture na Planini

 

Na področju Planine prevladuje alpsko-panonska oziroma subpanonska oblika stavbarstva. To so lesene hiše, ometane z blatom in s slamnato streho somernega tipa z osrednjo vežo, ki ima v podaljšku črno kuhinjo, levo in desno pa sta mala in velika izba ter kamra. Oprema je preprosta, najbolj je značilna lončena peč ob vratih s klopmi ob njej. V višjih legah pa so manjše hiše nadkletnega ali nadhlevnega tipa. Dandanes so ohranjeni le še redki primerki tovrstne arhitekture. Veliko je tudi ohranjenih kozolcev, zlasti toplarjev in prislonjenih kozolcev, ki jih ponekod neusmiljeno najeda zob časa.

 

Arheološke značilnosti Planine

 

Arheološko je področje Planine zelo zanimivo, saj so tod našli več bogatih naselij iz pozne antike (Gradec na Praprotnem). Prvi sledovi naseljenosti sežejo v mlajši paleolitik in neolitik, kar potrjuje najdba predzgodovinske kamnite sekire v Šentvidu pri Planini. Na rimsko ali poromanjeno prebivalstvo v teh predelih opozarjajo tudi številne najdbe novcev iz drugega stoletja z upodobljeno glavo Marka Avrelija (v bližini gradu, Fužine, Vejice).

 

Ana Wambrechtsammer

 

Rojena 4.7.1897 na Planini, kjer je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo pa v Celju in Mariboru, kjer je zaradi bolezni končala samo dva letnika učiteljišča. Službovala je kot poštna uradnica na Zgornjem Štajerskem. Umrla je 1933. leta v Gradcu, pokopana pa je v rojstnem kraju na Planini. Že z osemnajstimi leti je začela z literarnimi poskusi in se kmalu razvila v nemško pisateljico. Toda nemški je bil samo njen jezik, duh, ki njena pisateljska dela preveva, snovi, ki jih oblikuje, pa so slovenske. Večina njenih del se godi na slovenskih tleh, na Planini in njeni okolici, kjer je bila rojena in kamor je redno prihajala na oddih. V nemščini je napisala več zelo znanih del. Zelo znan je njen roman "Danes grofje celjski in nikdar več". V slovenščini je napisala dvoje črtic: "Gospod prefekt" in Gospodič Jurij", zgodovinsko igro "Za staro pravdo" in "Kroniko planinskega trga in gradu". Mnogo je tudi prevajala iz slovenščine v nemščino.

Vsa njena dela pričajo o resničnosti njenih besed, ki so jih njeni rojaki Planinčani dali vklesati v spominsko ploščo na njeni rojstni hiši: "ne iz častihlepnosti, temveč samo iz ljubezni do naše Planine, naše ožje domovine, ki je meni najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu."

 

NOB na Planini

 

Že prvo leto vojne je tod delovala I. celjska četa. Preko teh hribov in globač se je prebijal I. štajerski bataljon, kozjanska četa, kozjanski bataljon, kozjanski odred ter končno legendarna XIV. divizija. Sredi tega ozemlja se je, pa čeprav ne dolgo, širilo svobodno Kozjansko (od 18. avgusta 1944 do 10. decembra 1944), ki ga je izbojeval kozjanski odred.

Po osvoboditvi Planine, avgusta 1944, je v kraju in v Šentvidu pričela delovati partizanska šola, v tem času je nastal tudi pevski zbor na Planini. Na partizanskem mitingu v Šentvidu je nastopila okrožna igralska skupina s Klopčičevo enodejanko "Mati". Takrat so na Planini ustanovili tudi "Dom ljudske prosvete" s knjižnico in čitalnico, vaško godbo in vaškim odrom. V tem času je na Netopirju v Bohorju nastala večja partizanska bolnica, ki sta jo vodila dr. Drolc in dr. Pogrujc.

 

Glija jama

 

V naselju Planinska vas, se nahaja kraška jama po imenu Glija jama, ki je naravni spomenik državnega pomena od leta 2004. Jama ima aktiven vodni tok in je najdaljša znana jama tega področja. V jami je izvir reke Bistrice, katerega del je zajet in napaja 90 gospodinjstev. Jama je zanimiva tudi iz biološkega vidika, saj so v njej najdeni hroščki in polžki, ki so zaradi izjemnosti zaščiteni po zakonu o varstvu narave. Starejši zapisi pa navajajo tudi, da so bile ob tej jami najdene kosti jamskega medveda.

V jami  živita poleg drugih pomembnih živalskih vrst tudi suhozemni polžek Zospeum isselianum in hrošček Leptinus testaceus Muller, ki sta zaradi izjemnosti zaščitena po zakonu o varstvu narave. Starejši zapisi navajajo, da so bile ob tej jami najdene kosti jamskega medveda.

 

Turška lipa

 

Kolikor vemo, je bila lipa za gradom posajena v času, ko so Planino napadli Turki. V bitki so jih planinski graščaki premagali, ubit pa je bil tudi turški poveljnik. Na mestu kjer so ga pokopali so posadili lipo. Tako se ta lipa imenuje turška lipa.

 

Jarica na Bohorju

 

Na jugu Planine pri Sevnici nas obdaja hribovje imenovano Bohor (najvišji vrh Javornik 1023m). Na treh mestih na Bohorju je edino rastišče spomladanske jarice  v Sloveniji in je zaščiteno. Jarica cveti konec februarja in marca in takrat si jo lahko tudi ogledate.